Raziskava se ukvarja s problemom uporabe informacijske in komunikacijske tehnologije v nevladnih organizacijah, ki delujejo na področju socialne, vzgojno-izobraževalne in rehabilitacijske dejavnosti za osebe s posebnimi potrebami. V prvem delu so najprej predstavljena teoretična izhodišča, ki so ključna za razumevanje temeljnih pojmov obravnavane teme. Tema je bila analizirana z namenom, da se ugotovi dejansko stanje uporabe informacijsko-komunikacijske tehnologije v nevladni organizaciji, med uporabniki storitev in zaposlenimi osebami s posebnimi potrebami. V nadaljevanju sledi empirični del, ki se povezuje s sodobnimi spoznanji s tovrstnega področja. V drugem delu je uporabljen kvantitativni pristop raziskovanja. Predstavljeni so rezultati ankete, ki je bila izvedena med zaposlenimi osebami s posebnimi potrebami in uporabniki storitev v nevladni organizaciji. Cilj raziskave je bil ugotoviti, v kolikšni meri se informacijsko-komunikacijska tehnologija uporablja v nevladnih organizacijah za osebe s posebnimi potrebami. Iz analize sledi, da lahko govorimo o pogostosti uporabe informacijsko-komunikacijske tehnologije v nevladni organizaciji le na področju, kot je vsakodnevna uporaba digitalne tehnologije, saj organizacija brez nje sploh ne more delovati. Po drugi strani rezultati kažejo, da se informacijsko-komunikacijska tehnologija za osebe s posebnimi potrebami uporablja v nezadostni meri. Med vprašanimi ni pomembnih razlik pri ocenah o uporabi informacijsko-komunikacijske tehnologije v njihovo korist. Danes je nujno, da so tako zaposleni kot uporabniki storitev nevladne organizacije vključeni v informacijsko-komunikacijske delavnice, saj digitalna doba omogoča velik vir informacij za izobraževanje v vseh življenjskih obdobjih.
